Prosvetno društvo Sotočje Škofja Loka tudi letos organizira pasijonska romanja po različnih krajih, s katerimi vabimo na Škofjeloški pasijon 2021 (ŠP). Hodimo peš in na starinski način, od ust do ust širimo novico o uprizoritvah pasijonske procesije, ki v letu 2021 praznuje 300-letnico nastanka. Ne glede na trenutne negotove razmere s covidom se romarji ne damo in smo letos iz Škofje Loke prehodili že tri poti: na Brezje, v Celovec in na sv. Višarje. Za letošnjo jesen, od 23. do 25. oktobra, smo načrtovali še četrto pasijonsko romanje na Sveto Goro pri Gorici, tudi iz Škofje Loke, a nas je drugi val epidemije začasno zaustavil.
Za letošnja pasijonska romanja smo izbrali večja Marijina svetišča v zahodni Sloveniji s prošnjo za blagoslov pri uprizarjanju ŠP. Trdno smo prepričani, da bodo naše prošnje in napori na poti obrodili bogate sadove, kajti: „Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo“ (Mt 7:7).
Prvo pasijonsko romanje nas je 29. februarja iz Škofje Loke pripeljalo na Brezje, kjer smo prosili za ugodne pogoje za uprizoritev Škofjeloškega pasijona.
|
|
|
Drugo pasijonsko romanje je bilo v Celovec k novemu krško-celovškemu škofu, koroškemu Slovencu Jožetu Marketzu. Hodili smo od 5. do 7. julija iz Škofje Loke preko Ljubelja in se na škofiji udeležili prisrčnega sprejema pri škofu, nato pa še tiskovne konference na Mohorjevi družbi v Celovcu. Škof nam je obljubil, da bo ŠP predstavil v svoji škofiji tudi nemško govorečim vernikom. Z nami je bil režiser pasijona Borut Gartner, ki se je spotoma dogovarjal za sodelovanje naših zamejcev pri pasijonu in za našo pomoč njim pri Kapelskem pasijonu.
|
|
|
Tretje pasijonsko romanje je bilo na Svete Višarje od 12. do 15. avgusta. Številnim romarjem, ki na praznik Marijinega Vnebovzetja pridejo na našo najvišje ležečo božjo pot, smo želeli predstaviti ŠP in glas o njem ponesti med tri narode hkrati – Italijanom, Nemcem in Slovencem. Na peš romanje se nas je podalo sedem prekaljenih romarjev, ki smo za pasijon leta 2009 prehodili celo Slovenijo, ko smo obiskali vse škofije, in leta 2015 šli po Romualdovi poti iz Štandreža v Celje in od tam v Škofjo Loko. Vodja poti je bil Martin Krajnik, ki je tudi idejni vodja pasijonskih romanj. Romanje smo začeli ob 15. uri pri kapucinih v Škofji Loki, kjer nam je br. Bernard podelil romarski blagoslov. Odpravili smo se čez Gorajte, mimo strelišča in skozi Bitnje naprej proti Joštu do Besnice in ob železnici naprej do Podnarta. Že skoraj v temi smo prišli do Dobrave, kjer smo imeli večerjo. Nato smo okrepljeni nadaljevali do Kamne Gorice, kjer smo prespali v »glamping hišicah«. Glede na pozen odhod smo imeli kar dolgo pot in smo morali res pohiteti, zato smo sami sebe imenovali leteči romarji. Naslednji dan nas je čakala sorazmerno krajša pot do Bleda in nato po dolini Radovne do Mojstrane. Tik pred dežjem smo prispeli do prenočišča. Zjutraj sta se nam pridružila še dva romarja, naj omenim Jakoba Vrhovca, ki je vodja projekta Škofjeloški pasijon za leto 2021. Hodili smo po kolesarski poti, ki teče po nekdanji železniški progi mimo Kranjske Gore do Nordijskega centra. Komaj smo sedli pod streho na kavo, že se je ulilo. Lahko bi rekli, da smo imeli srečo, oba dneva je bila slaba vremenska napoved, a sploh nismo rabili dežnikov, vendar je bilo to zato, ker smo molili za primerno vreme in res ni bilo ne prevroče in ne mokro. Po večerji in zajtrku med športniki smo zjutraj spet nabirali kilometre po kolesarski poti do Trbiža in po štirih urah prispeli do Žabnic, kjer je izhodišče za vzpon na Sv. Višarje. Tam so se nam pridružili še trije loški romarji, Jernej, Pavle in režiser ŠP 2021 Borut Gartner. Skupaj smo zagrizli v klanec, ki je skoraj brez ravnega dela dolg za tri ure in pol. Kar nekajkrat smo morali počivati, da smo že pošteno zdelani prispeli do romarske cerkve Višarske Matere Božje. Prišli smo k sv. maši ob 12. uri, maševal je pater jezuit Peter Lah skupaj s patrom kapucinom Mihom Sekolovnikom iz Škofje Loke. Po maši so nas predstavili, obiskovalcem pa smo ponudili prospekte o ŠP v vseh treh jezikih. Nazaj v dolino smo se peljali z gondolo, od tam pa z manjšim avtobusom skozi pokrajino ob Soči proti domu. Duhovni vodja poti proti domu je bil pater Miha, turistični vodič pa naš romar Frenk Stare, ki odlično pozna te kraje, saj je kot sam pravi to »njegovo morje«, kjer že desetletja preživlja počitnice. Natresel nam je toliko podatkov o zgodovini in znamenitostih, da smo kar prehitro prišli v Škofjo Loko.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Zaradi novih zahtevnih okoliščin s pandemijo bo moralo počakati še eno od načrtovanih romanj, na katerem prehodimo del Romualdove poti iz Štandreža, kjer je bil rojen, do Celja, kjer je stopil h kapucinom in podal večne zaobljube, in nato do Škofje Loke, kjer je služboval.
Danes imamo veliko možnosti za širjenje informacij preko sodobnih omrežij, vendar smo mi ubrali drugačen, oseben pristop, kakršnega so imeli pred 300 leti, ko ni bilo druge možnosti kot iti peš med ljudi in jih vabiti iz okolice, župnij in dekanij. Tak oseben pristop ljudje začutijo, radi spregovorijo, kaj povedo, vprašajo, si bolj zapomnijo in pridejo na pasijon. Ne gre le za pasijon, dajemo tudi zgled, da smo pripravljeni storiti nekaj za družbo, za skupnost in ne le zase. Dandanes je veliko pohodnikov, toda pohodnik hodi zase, če si pa romar, hodiš z namenom, imaš nek cilj, kar ima drug učinek. Tako se tudi bolj približamo množici več kot tisoč prostovoljcev, ki vsakih šest let žrtvujejo ogromno svojega časa za pasijon. Tudi večina nas romarjev je med njimi v različnih vlogah.
Jožica Žnidaršič
Martin Krajnik
