PASIJONSKI DONESKI 2021

Pasijonski doneski so serijska publikacija, ki jo izdajata Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka. Že šestnajst let bogatijo naš prostor s spoznanji o pasijonskih igrah na Slovenskem nekoč in danes, dvigajo zavest o pomenu in sporočilnosti Škofjeloškega pasijona, ter prinašajo še številne druge vsebine, povezane s pasijonom.

Letošnja številka Pasijonskih doneskov je posvečena trem stoletjem Škofjeloškega pasijona. Spletno predstavitev Pasijonskih doneskov 16/2021 si lahko ogledate tukaj, na FB profilu in spletni strani Muzejskega društva Škofja Loka, kjer bo na ogled tudi kasneje. Prav tako jo lahko spremljate na FB profilu in spletni strani Škofjeloškega pasijona. Vsebino publikacije je orisala njena urednica Helena Janežič.

V uvodnem prispevku Troje stoletij Škofjeloškega pasijona se dr. Matija Ogrin ozre v obdobje nastajanja škofjeloške spokorniške procesije in osvetli do sedaj znane točke v času, ki jih je v zgodovini loškega pasijona moč zanesljivo datirati. Kam na časovni trak lahko umestimo nastanek Škofjeloškega pasijona, še vedno ne moremo točno določiti, zagotovo pa vsaj v leto 1715. Nadaljnje raziskave in novi arhivski dokumenti bodo morda nekoč pomagale rešiti tudi ta rebus.

Kodeks ŠP je v koronskem letu 2020 doživel temeljite konservatorsko-restavratorske posege. V prispevku Arheologija pasijonske knjige jih natančno popiše njihova izvajalka, mag. Blanka Avguštin Florjanovič, dokumentirani pa so tudi v odličnem dokumentarnem filmu z enakim naslovom.

Pomembna dejstva o ŠP, času njegovega nastanka in tradiciji uprizarjanj spokorniške procesije spoznavamo tudi skozi liste, ki so se ohranili ob samem kodeksu, niso pa bili njegov organski del. Dokumente nam v izvrstnem prispevku podrobno predstavi dr. Monika Deželak Trojar.

V prispevku dr. Marjete Pisk se srečamo s pasijonsko kulturo pri Slovencih, ki se je odražala skozi ljudske pesmi. Ta oblika pasijonskih pobožnosti je bila med ljudmi zelo razširjena. Pasijonske pesmi, ki so vernike vabile k premišljevanju Kristusovega trpljenja, je poznal in pel precejšnji del prebivalstva na celotnem slovenskem ozemlju, razmah pa so doživele v prvi polovici 18. stoletja.

Velika spokorniška pasijonska procesija p. Romualda in celotna življenjska izkušnja sv. p. Pija se prepletata v središčni točki obeh – Kristusovem trpljenju. Prav zato se je brat Jaroslav Knežević iz škofjeloškega kapucinskega samostana v prispevku Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu posvetil stigmam, vidnim znamenjem bližine s trpečim Kristusom. Z močnim doživljanjem Kristusovega trpljenja je povezan še prispevek Martine Kraljič o slovenski mistkinji Magdaleni Gornik, preprosti kmečki ženi, ki je umrla pred 125 leti in vse od otroštva živela samo za Gospoda.

S trpljenjem umirajočih in njihovi duhovni oskrbi pa se srečamo v še enem prispevku dr. Ogrina, kjer nam predstavi doslej neznanega kapucinskega patra Viktorina Kranjskega, za katerim se je ohranil manjši rokopis v slovenščini in nemščini, namenjen spremljanju umirajočih. Rokopis je datiran 1773 in predstavlja najstarejše ohranjeno slovensko rokopisno besedilo, namenjeno duhovni pomoči umirajočim.

Kristusovo trpljenje lahko podoživimo tudi ob številnih filmskih upodobitvah. Film režiserja Mela Gibsona Kristusov pasijon, o katerem piše p. dr. Andraž Arko, je kot umetniško delo zagotovo eden najbolj spornih, polemičnih, presojanih in analiziranih filmov, ki je bil kdajkoli posnet.

Sklop novih spoznanj in doprineskov k vedenju o pasijonih in z njimi povezanih tem zaokrožata predstavitev Štefana Šubica, tudi upodabljalca pasijonskih podob, ki jo je ob 200-letnici njegovega rojstva pripravil Jure Ferlan ter postno razmišljanje Gregorja Čušina pod naslovom Življenje pa ni teater. Življenje je križev pot, o smislu in osmišljanju trpljenja, ki je bistvo pasijona.

V rubriki Pasijonski razgledi se skozi osebno izkušnjo upodabljanja Jezusa v dosedanjih uprizoritvah ŠP predstavita dva igralca, Alojz Bogataj iz Poljanske doline in Matej Šubic iz Selške doline. Poleg predstavitve dogodkov, ki jih je bilo zaradi epidemije precej manj kakor običajno, se seznanimo še z usodo pasijonske sobe v Škofji Loki in prav posebnim zadostilnim romanjem, ki so ga leta 1979 v posebnih okoliščinah opravili mladi Slovenci iz Argentine. Postne ali pasijonske jaslice so v Sloveniji slabo poznane, vendar Društvo ljubiteljev jaslic ponovno oživlja tradicijo njihovega postavljanja tudi v naših krajih. Tokrat predstavljamo pasijonske jaslice Dušana Knehtla iz Zgornje Kungote.

Ponižno za ljubezen se zahvalim, za odrešenja tvojo bolečino … Z verzi Franceta Balantiča, pesnika, ki je moral umreti, da so mu priznali umetniško vrednost, nato pa je odšel v pozabo, ker je umrl na napačnem političnem bregu, dopolnjujemo tokratno številko Pasijonskih doneskov. Likovno so tokratni doneski zažareli v svečanih podobah sodobnega don Kihota, akademskega slikarja Lucijana Bratuša, ki ga je v spremni besedi predstavil Gorazd Kocijančič.

Pasijonski doneski, ki jih v nakladi 300 izvodov založila Občina Škofja Loka, so na voljo v spletni trgovini Muzejskega društva Škofja Loka na www.mdloka.si, na blagajni Loškega muzeja in v info točki na Mestnem trgu v Škofji Loki.

Prispevki:

Jože Šenk Prispeval: