22. marec 2020, Jana Podjavoršek, Družina
Bernarda Pavlovec Žumer, avtorica besedila in režiserka predstave o br. Romualdu
Vse pripomore k dobremu in buri domišljijo, tudi službeni ogled kapucinske knjižnice v Škofji Loki, bi lahko rekli za Bernardo Pavlovec Žumer, profesorico slovenščine na škofjeloški gimnaziji. »Za katerim oknom je živel br. Romuald, kakšen je bil, kaj vse je delal …?« so se ji v glavi vrstila vprašanja. Z vsakim obiskom knjižnice z dijaki je rasla njena želja, da bi pobliže pogledala za samostanske zidove. In je. Kapucin br. Jožko jo je povabil, da bi skupaj z Agato Pavlovec in Borutom Gartnerjem sooblikovali Romualdov dan in v pogovoru je glasno izrekla svojo željo, da bi oživili Romualda, da bi slišali, kaj nam ima povedati danes.
Zaupali so ji, da napiše besedilo. Bratje kapucini so ji pomagali in jo podprli z molitvijo. V predstavi je v ospredju Frančiškova duhovnost, kakor jo živijo kapucini. Kapucini so pomembni za življenje Ločanov, saj so ves čas delali za ljudi tako na duhovnem kot materialnem področju. Br. Romualda je prikazala v človeškosti, majhnosti, pa tudi v neomajnem zaupanju Bogu, ko prikaže, kako vse dela za Boga in za širjenje evangelija, kar izvirno preplete z njegovimi molitvami. Hvaležna je, da je br. Jožko duhovno spremljal tako nastajanje besedila kot vaje in uprizoritve. Tako so pred vajami in po njih molili in ustvarjali v Božji navzočnosti. Prva predstava v atriju kapucinskega samostana lani aprila je dejansko nastala v dveh mesecih in v Frančiškovem duhu preprostosti nagovorila srca navzočih. Želeli so jo ponoviti tudi letos, napovedala naj bi veliki dogodek uprizoritve Škofjeloškega pasijona ob njegovi 300. obletnici prihodnje leto. Nekoliko so zamenjali igralsko ekipo, ker nekateri iz prejšnje niso mogli več sodelovati. Imeli so lepe vaje, sodelujoči so se povezali med sabo. Generalka je bila lepa. »Časi so tudi danes težki, ko živimo v negotovosti, si pa želim, da bi ohranili zavest, da ne glede na to, kaj pride, Gospod ostaja z nami.«
Smerokaz v življenju
Bernardi je bil prvi otrok podarjen pozno, saj se tudi z možem nista spoznala v mladosti. Pred poroko sta se strinjala, da bosta živela iz zakramenta in vero posredovala tudi otrokom, čeprav mož ni bil veren in nista niti vedela, kako. Cerkveno sta se poročila in stopila na skupno pot. Zaradi bolezni in okrevanja po njej je bilo treba dlje čakati otroka. »Ko sva končno dočakala to milost in sva bila neizmerno srečna, pa sem dobila poporodno depresijo. Bilo je zares hudo, od nekod so prišle misli, da bi kar skočila skozi okno, takrat pa sem nad sabo videla trpečega Jezusa s trnjevo krono na glavi.« Razumela je, da je Jezus vzel nase trpljenje človeštva in tudi njeno depresijo, v sebi pa je vedela, da mora nekako stopiti na pot za Jezusom, mu slediti in postati dejavna v svoji veri. Začela je iskati poti. Vmes se je rodil še drugi otrok.
»Veliko se nam je zgodilo, ko smo dve leti hodili k družinski katehezi, kamor se je vključil tudi mož, čeprav je bil takrat še samo krščen. Za nas je bilo to prelomno obdobje, ker smo družinsko odkrili Sveto pismo. Vida in Urbana je pritegnila vsebina in smo brali odlomke, se pogovarjali in takrat začeli tudi skupaj moliti. Tako moja kot Andrejeva vera se je poglabljala z razlagami svetopisemskih odlomkov.« Kot profesorica slovenskega jezika je poznala Sveto pismo kot literarno besedilo, s pomočjo družinske kateheze pa je vse bolj postajalo Božja beseda in smerokaz v življenju.
V otroštvu se je Bernarda družila z vernimi otroki iz okolice in rada hodila še k mladinskemu verouku. Pri osemnajstih pa se je uporniško odločila, da ne bo več zahajala v cerkev in da ni več verna. »In sem celo dve leti zdržala, s tem da sem na tihem tudi v tem času molila.« Ugotavlja, da je bilo v njej ves čas hrepenenje po Bogu.
Živeti v edinosti
Svoje vere ne skriva, prav tako je v šoli tudi ne izpostavlja, pričuje pa z življenjem in odprtostjo tudi do drugih veroizpovedi.
Tako v službi kot doma je v ospredju vzgoja, pri tem pa je za Bernardo bistveno, da sinova vesta, da ju ima rada tudi takrat, ko delata kaj narobe, da vidita, da ni popolna, da se tudi ona česa boji. V razred prihaja z ljubeznijo do dijakov in do predmeta. Njena globoka želja je, da bi se zavedali, da smo vsi eno in bi zaradi notranje odgovornosti delali drugače. »Kristjani bi morali toliko bolj ozavestiti, da je Jezus zmogel skozi vse trpljenje zaradi ljubezni do nas in do nebeškega Očeta, in si prizadevati, da bi živeli v edinosti.«
Zaradi trenutnega stanja ob širjenju virusa korona ji je bilo najprej težko sprejeti, da morajo predstave odpovedati. Predvsem zaradi igralcev in drugih, ki so zavzeto delali, da bi lahko šli s predstavo med ljudi. Zdaj razume, da je treba tudi to darovati. Bernarda v tem prepoznava tudi Božjo voljo: »Ukrepi so nas prisilili, da smo doma, sami s sabo, brez dražljajev in imamo čas drug za drugega. Šolske obveznosti bodo prihajale po mailu in jih bomo tudi opravljali. Ostaja prošnja k Bogu, naj trpljenje ne bo prehudo, naj se čim prej ustavi. Verjamem, da bo uslišal naše molitve.«
