V soboto, 28. februarja 2026, ob 19. uri je bil v Kašči v Škofji Loki pogovorni večer o pomenu in prihodnosti kulture na Loškem in v Sloveniji. Dogodek je posvečen 10-letnici vpisa Škofjeloškega pasijona na UNESCO-v Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Na pogovornem večeru smo razmišljali o vlogi snovne in nesnovne kulturne dediščine pri oblikovanju skupnosti ter identitete prostora.
Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Ignacija Fridl Jarc s Slovenske matice in režiser Škofjeloškega pasijona 2026 Marcelo Brula.
Pogovor je povezovala Mateja Feltrin.
Uvodna pozdravna beseda mag. Andreje Megušar iz Združenja slovenskih pasijoncev Pasijonski veter in Združenja Europassion:
Ko govorimo o dediščini, pogosto mislimo na nekaj, kar smo prejeli.
Na nekaj, kar je treba ohraniti, zaščititi, shraniti. A pasijon nas uči drugače. Uči nas, da dediščina ni nekaj, kar hranimo v vitrini – ampak nekaj, kar nosimo med seboj. Ni arhiv, ampak gibanje. Ni zgolj spomin, ampak pot. In ko govorimo o pasijonu, ne govorimo samo o predstavi.
Govorimo o SKUPNOSTI, ki se odloči stopiti na pot – skupaj.
In vsaka generacija znova sprejme odgovornost, da bo to zgodbo trpljenja, upanja in vstajenja nosila naprej ter JO PREVEDLA V SVOJ ČAS.
Škofja Loka ima izjemno milost in veliko odgovornost. Hrani najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. A še večja kot zgodovinska vrednost je sposobnost, da ga znova in znova uprizori kot skupnost. Kajti pasijona ne ohranja papir. Ne oder. Ne scenografija. Ohranjajo ga ljudje.
Kot koordinator slovenskih pasijoncev lahko rečem: Loka ni sama, niti edina. Tu je Ribnica, Vipavski križ, Štepanja vas in številne župnije.Vsak s svojim obrazom, s svojo govorico, s svojo izkušnjo.
To ni tekmovanje. To je mreža. To je prostor, kjer se izročilo pretaka in krepi. In ko pogledamo še širše – v združenju Europassion – spoznamo, da je to, kar živimo tukaj, del velike evropske zgodbe.
Več kot devetdeset krajev po Evropi ohranja pasijonsko tradicijo.
Različni jeziki, različne kulture, a ista temeljna zgodba o človeku, ki išče smisel, spravo in svetlobo. Ponosna sem na lansko letni projekt v okviru Evropske prestolnice kulture, ko smo škofjeloški pasijonci nastoali skupaj s pasijonci iz Italije.
Morda je prav tu odgovor na vprašanje večera: KDAJ DEDIŠČINA POSTANE PRIHODNOST?
Takrat, ko se je ne bojimo živeti. Ko je ne varujemo pred svetom, ampak z njo nagovarjamo svet.
Ko postane prostor srečanja – med nami in med Bogom. Pasijon nas vedno znova uči, da največja moč ni v veličini dogodka, ampak v zvestobi skupnosti.
In dokler bomo znali stopiti skupaj, si zaupati in nositi to zgodbo naprej – bo dediščina res postajala prihodnost. Kajti ko dediščina postane prostor srečanja – takrat zares postane prihodnost.
mag. Andreja Megušar, koordinatorica slovenskih pasijoncev Pasijonski veter, predstavnica za Slovenijo in Hrvaško in ambasadorka za Vzhodno Evropo pri Združenju Europassion
