Pasijonski doneski 18/2023

Pasijonski doneski 18/2023

Pasijonski doneski, edini zbornik na Slovenskem s pasijonsko vsebino, ki neprekinjeno izhaja od leta 2006, je z letošnjo številko postal polnoleten. Osemnajstič je med bralce prinesel nova in obudil že znana spoznanja o Škofjeloškem in drugih pasijonih. V postnem času smo ga prinesli med bralce in na Pasijonskem dnevu, ki se je odvil 30. aprila zvečer v Sokolskem domu v Škofji Loki, predstavili njegovo pestro in bogato vsebino.

V uvodniku nas z njemu lastno iskrenostjo in iskrivostjo nagovori brat Jožko Smukavec, predstojnik Kapucinskega samostana Škofja Loka in član uredniškega odbora Pasijonskih doneskov. Kapucini so v Registru nesnovne dediščine Slovenije vpisani kot nosilci duhovne dediščine Škofjeloškega pasijona in bdijo nad tem, da Škofjeloški pasijon ostane zvest prvotnemu namenu – to je oznanilu božje ljubezni v Jezusu Kristusu in povezanosti ljudi med seboj.

V tokratni številki dr. Matija Ogrin v prispevku Pesem od gore Kalvarije v Rokopisu iz Kokre predstavi rokopis, ki ga je sedanji lastnik našel v zabojniku z gradbenimi odpadki ob rušenju neke stare hiše v dolini reke Kokre. Z njim ni rešil le starega zvezka iz 52 listov; rešil je neki svet: ohranil je duhovno izkustvo nekega rodu ali več rodov ob božičnih praznikih, ob Marijinih godovnih dneh in božjih poteh, ob Svetem telesu. Rokopis, v katerem je tudi v prispevku predstavljena Pesem od gore Kalovarije, je podrobneje opisan v Registru rokopisov, dostopnem na spletnem mestu https://rrss.manuscripta.zrc-sazu.si/rrss_titlePage?template=titlePage.html

Mag. Ana Kocjančič v prispevku O scenografiji pasijonskih iger med obema vojnama zapiše, da je bila do danes zgodovina uprizarjanja pasijonov na Slovenskem znanstveno dobro raziskana, manj pa njihov vizualni, scenografski del. V prispevku zato predstavi različne scenografske postavitve Škofjeloškega in ostalih pasijonov, saj se je v času med obema vojnama pasijonskim procesijam na prostem pridružil tudi način uprizoritve znotraj gledališke stavbe, ki je poleg novega režijskega zahteval tudi nov scenografski pristop. Prvo uprizoritev gledališko prirejenega Škofjeloškega pasijona je leta 1934 osnoval Niko Kuret na odru Kulturnega doma v Kranju, avtorica pa se posebej posveti tudi uprizoritvi Škofjeloškega pasijona na dvorišču škofjeloške gimnazije leta 1936.

Bratovščine so pojav z dolgo, več kot petstoletno zgodovino, do konca 18. stoletja so obstajale na območju vse katoliške Evrope. So mednarodne ustanove, ki pa delujejo v domačih, praviloma urbanih okoljih, razsvetljenske oblasti jih odpravijo.

Prispevek dr. Jaše Drnovška, ki je bil prvotno objavljen že v Bogoslovnem vestniku (Bogoslovni vestnik 82, 2021, št. 1, str. 137-147) obravnava delovanje zgodnjenovoveške bratovščine sv. Rešnjega telesa iz Škofje Loke, kot jo lahko vidimo v njeni publikaciji Lagkherisches HimmelBrod [Loški nebeški kruh] iz leta 1713. Avtor po opredelitvi, da gre za tako imenovano »bratovščinsko knjigo«, predstavi  in analizira njena dva najpomembnejša dela: pravila, ki naj bi jim člani bratovščine sledili, in dejanja, za katera je bil predviden prejem papeških odpustkov. Primerjava z drugimi bratovščinami sv. Rešnjega telesa po njegovem kaže, da škofjeloška bratovščina v svojem delovanju od drugih tovrstnih združenj ni bistveno odstopala.

Herta Maurer-Lausegger, raziskovalka iz avstrijske koroške, se v prispevku Drabosnjakova pasijonska igra na Koroškem in časopis Mir (1882–1920) ukvarja z uprizoritvami pasijonske igre koroškega slovenskega ljudskega dramatika, poeta in bukovnika Andreja Schusterja Drabosnjaka (1768–1825) iz Zgornjih jezerc pri Kostanjah. Njegove igre so bile pomemben del kulturnega življenja v 19. in na začetku 20. stoletja. V krajih na Koroškem in v sosednji Kanalski dolini so jih uprizarjale tri koroške slovenske igralske družbe, ustanovljene v drugi polovici 19. stoletja: Kostanje, Šteben pri Bekštanju in Lipa nad Vrbo. Dogodki so prebivalstvu omogočali kulturo v slovenščini, kar je zagotovilo njeno kontinuiteto na Koroškem. V središču zanimanja avtorice prispevka je poročanje o Drabosnjakovem pasijonu v časopisu Mir, ki odseva duh časa in daje informacije o pogostnosti nastopov, krajih nastopov in terminih posameznih igralskih skupin, omogoča pa tudi vpogled v njihov specifični položaj.

Helena Janežič v prispevku Slovenski pasijon v Clevelandu piše o Slovencih, živečih v Clevelandu, ki so v 20. in 30. letih 20. stoletja delovali v številnih društvih, ki so negovala tudi dramsko umetnost. Med njimi je bilo eno najdejavnejših društvo Kristusa Kralja KSKJ št. 226, ki je leta 1930 uprizorilo dve ponovitvi Finžgarjevega Pasijona in s tem na oder postavilo prvo slovensko uprizoritev pasijona v Združenih državah Amerike. Pasijon so v ponovili še v postnem času v letih 1931, 1932 in 1933. Po 2. svetovni vojni so Finžgarjev Pasijon na pobudo in s pomočjo novih slovenskih priseljencev odigrali še leta 1950 in 1951. Naslovnico knjižice Pasijon iz leta 1930 je v tehniki linoreza oblikoval Božidar Jakac, ki se je v tem letu mudil med ameriškimi Slovenci.

dr. Andraž Arko je avtor še enega v seriji prispevkov o filmskih upodobitvah Kristusovega trpljenja, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma. Jezusovo življenje in trpljenje je že od rojstva filma navduševalo ustvarjalce, o začetkih filmskih upodobitev Kristusovega pasijona smo lahko brali v prejšnji številki, avtor prispevka pa v tokratni številki zaključuje predstavitev obdobja nemega filma. Prvi filmi so bili po večni posnetki odrskih postavitev pasijona, v prvem desetletju po prelomu stoletja pa se je začela vse bolj dodelana produkcija filmov. Vrhunec je dosegla leta 1912, s prvim dolgometražnim filmom Od jasli do križa (From Manger to Cross). Ta je sprožil val navdušenja in sad tega je bil prvi italijanski celovečerni film z versko tematiko Kristus (Christus) iz leta 1916. Film je zanimiv zaradi posnetkov znamenitosti v Egiptu, a tudi zaradi vključitve mnogih znanih slikarskih upodobitev. Zadnji iz obdobja nemega filma je ep Kralj kraljev (The King of Kings), posnet leta 1927. V njem režiser po svoje kompilira vse štiri evangelije, tudi z mnogimi nesvetopisemskimi dodatki. Vendarle ostaja zvest duhu evangelijev, pri tem pa želi prikazati Kristusa kot kralja. Izjemno uspešen Kralj kraljev je prvi resnično velik film o Jezusu, ki ga je presegel le malokateri, hkrati pa je postal vzor vsem poznejšim filmom o Kristusovem življenju.

Vincencij Demšar pa v prispevku Postaje križevega pota in cerkev na Hribcu v Puštalu pri Škofji Loki razmišlja, da je glavno vprašanje pri križevem potu in procesijah naš odnos s »trpečim Kristusom in premišljevanje njegove bridkosti.« Posamezne postaje križevega pota ponazarjajo kraje Kristusovega trpljenja v Jeruzalemu, zlasti Božji grob. Prve kapelice križevega pota po Evropi so nastajale že v 15. stoletju. Število postaj se je spreminjalo, od manjšega pa do večjega, ustalilo se je pri številu 14, tudi zaradi papeževe odločitve v 18. stoletju. Puštalske kapelice križevega pota imajo po franciscejskem katastru le 11 kapelic, veliki križ in Božji grob pod prezbiterijem cerkve sv. Križa, kar pomeni 13 postaj. Pred letom 1860 jih je bilo 13, po tem letu 14. Verjetno imajo arhivi puštalskega gospostva še marsikateri odgovor, le pregledati bi jih bilo treba.

Tokratno številko zbornika krasijo podobe Marka Jermana, naslovil jih je Križevpotni venec. Njegovo življenje je v zborniku orisal Blaž Karlin, njegovo stvaritev – vitraje in venec – pa je predstavila dr. Verena Koršič Zorn. Izvirno zamisel križevpotnega venca je umetnik izdelal v vitraju, in sicer kot slikovno upodobitev sonetnega venca, ki si ga je zamislil in sestavil ob premišljevanju Kristusovega trpljenja. Ciklus podob ni nastal po naročilu, bil je le umetnikov izziv lastni ustvarjalnosti in je nastajal v času, ko ni bil zaposlen z drugimi deli. Tehnika vitraja je zelo stara, za izdelavo vitrajev obstaja več načinov. Najbolj klasičen je, da umetnik posamezne dele barvnega stekla, ki ga prej na podlagi šablone oblikuje v izbrani motiv in izreže, poveže s svinčenimi vezmi, ki imajo v profilu obliko črke H, da lahko trdno objamejo dele stekla. Postopek je težaven, zahteva posebno obrtniško znanje in izurjenost. Tako tehniko je uporabil tudi Marko Jerman za svoj originalni Križevpotni venec, ki je z dodanim pesniškim besedilom verjetno unikat v svetovni umetnosti in ga uvrščamo med likovno upodobitev in pasijonsko igro.

V rubriki Pasijonski razgledi se tudi tokrat sprehodimo skozi dogodke, povezane s pasijonom, ki so se v Škofji Loki in drugod odvili v preteklem letu. Poleg strokovnega branja so Pasijonski doneski tako tudi izvrstna kronološka zabeležka našega vzdrževanja pasijonske kondicije v čakanju na novo uprizoritev Škofjeloškega pasijona.

Pasijonske doneske 18/2023 lahko po ceni 20 EUR kupite v spletni trgovini Muzejskega društva ali na Info točki Loškega turizma na Cankarjevem trgu 17 v Škofji Loki.